Visit the new FARNET 2014-2020 website

FAQs

To so odgovori na vprašanja akterjev, ki so udeleženi pri izvajanju osi 4 ESR. Te smernice ne nadomeščajo temeljnih pravnih besedil. Razlage, ki so podane v njih, ne vplivajo na morebitno odločitev Komisije ali morebitno sodbo Sodišča Evropske unije, ki je edino pristojno za podajanje pravnih mnenj o veljavnosti in razlagi aktov, ki jih sprejmejo ustanove Unije.

PREGLED ČETRTE OSI

Uredba o ESR ne določa, kje mora imeti sedež upravičenec do podpore v okviru 4. osi. V njej je navedeno (člen 45(4)), da „[s]kupina izbere v okviru lokalne razvojne strategije operacije, ki ustrezajo ukrepom (seznamu upravičenih ukrepov), predvidenim v členu 44“. Koristi od projekta, ki ga podpira FLAG, mora imeti ribiško območje, in sicer mora projekt prispevati k trajnostnemu razvoju ali izboljšati kakovost življenja na zadevnem območju (člen 43).
Ne glede na dodatne nacionalne predpise imajo tako lahko upravičenci projektov (nosilci projektov) sedež zunaj območja, če njihovi projekti izpolnjujejo zgornja merila. To lahko na primer vključuje podpiranje distribucijskih kanalov za lokalni ulov na tržnicah bližnjih mest ali projekte sodelovanja, v katerih ima glavni partner sedež na drugem ribiškem območju.

To novo prednostno os bo izvajalo enaindvajset držav članic, ki naj bi izbrale približno 200 skupin FLAG.  
Sredstva osi 4 bodo dodeljena izbranim skupinam FLAG za podporo izvajanju njihovih lokalnih razvojnih strategij. Ta sredstva bodo uporabljena za podporo projektom, ki jih bo začela sama skupina FLAG, pa tudi projektom, ki jih bodo zasnovali in izvajali lokalni akterji iz javnega, zasebnega ter družbenega in prostovoljnega sektorja.
Skupine FLAG bodo pozvane k medsebojnemu učenju z medregionalnim in nadnacionalnim sodelovanjem in izmenjavami, ki jih bo podpirala in jim pomagala podporna enota FARNET.

Os 4 ESR zagotavlja podporo za trajnostni razvoj ribiških območij. Zlasti podpira pobude za zagotavljanje dodane vrednosti ribiških proizvodov ter ukrepe za spodbujanje gospodarske diverzifikacije, zlasti na področjih, kot so turizem, prosti čas, hrana in obnovljiva energija, ki izkoriščajo lokalne vire. Os 4 podpira tudi druge ukrepe, namenjene izboljšanju kakovosti življenja na območjih, prizadetih zaradi upada ribolovnih dejavnosti, kot so manjši infrastrukturni projekti, varstvo okolja ter usposabljanje in krepitev zmogljivosti za lokalne skupnosti.


Za pristop, ki se spodbuja v okviru osi 4, je značilnih pet ključnih značilnosti:

1. lokalni ozemeljski pristop: sredstva so osredotočena na ribiška območja, ki jih najbolj potrebujejo, ukrepi, za katere je zagotovljena podpora, pa so oblikovani tako, da se z njimi zadovoljujejo različne potrebe teh območij;
2. celostne strategije: lokalna razvojna strategija zagotavlja, da se izvajani ukrepi medsebojno krepijo, ter gradi na edinstvenih odlikah in priložnostih posameznih ribiških območij, obravnava pa tudi določene slabosti in nevarnosti;
3. sodelovanje in partnerstvo: v strategijo so vključeni znanje, energija in viri lokalnih akterjev iz javnega, zasebnega ter družbenega in prostovoljnega sektorja, ki skupaj oblikujejo lokalno akcijsko skupino za ribištvo (FLAG). FLAG spodbuja lokalno odločanje o strateških prednostnih nalogah in uporabi sredstev za izvajanje strategije;
4. lokalne inovacije: namen strategije je raziskati nove trge, nove proizvode in nove načine dela v ribiškem sektorju in drugih lokalnih sektorjih;
5. mrežno povezovanje in sodelovanje: ribiška območja in skupnosti se učijo drug od drugega in povezujejo za krepitev svojega položaja v svetovnem gospodarstvu.


Evropska komisija priznava, da teh zapletenih in hitro spreminjajočih se vprašanj, ki vplivajo na ribiška območja in skupnosti, ni mogoče obravnavati s tradicionalnimi politikami in orodji. Meni, da mora biti zaradi raznolikosti ribiških območij in težav, s katerimi se ta srečujejo, cilj pomoči celosten pristop k lokalnemu razvoju, ki je osredotočen na ozemeljsko strategijo in prilagojen lokalnim razmeram. Zato morata biti oblikovanje in izvajanje lokalne razvojne strategije v okviru osi 4 čim bolj decentralizirana, pri čemer imata prednost vključevanje zasebnih akterjev na kraju samem in pristop od spodaj navzgor.

Uredbe za vse sklade EU določajo, da morajo obstajati jasne in pregledne smernice, da se preprečita podvajanje financiranja in dvojno financiranje. „Meja“ med različnimi skladi je za vsako državo opredeljena v operativnem programu.

Dejansko bi bilo mogoče številne ukrepe, pričakovane z Osjo 4, načelno financirati tudi z drugimi programi, kot sta LEADER ali ESRR. Glavna prednost Osi 4 izhaja iz združitve vrste ukrepov v lokalno strategijo in aktiviranja lokalnih akterjev v partnerstvo. Oboje je namenjeno izpolnitvi posebnih potreb, ki jih imajo ribiška območja. Je posebno orodje in pristop za zadovoljevanje teh potreb in zagotovitev resnične dodane vrednosti na zadevnih ribiških območjih.

Obalna območja sestavljajo 40 % ozemlja EU, na njih pa živi 43 % njenega prebivalstva. Na teh območjih so nekatera najkonkurenčnejša evropska središča gospodarske rasti in tudi zelo iskani kraji za gradnjo novih stanovanj in objektov za prosti čas. Te dejavnosti pomenijo ogromen pritisk na naravno okolje in tradicionalne dejavnosti, kot je ribolov.

Z velikimi izzivi se srečujejo tudi bolj oddaljena obalna območja in druga območja (vključno z jezeri, ribniki in rečnimi ustji), ki so močno odvisna od ribolova. Prestrukturiranje v sektorju ribištva in ribogojstva, razvoj na svetovnih trgih, upadanje ribolovnih virov ter potreba po trajnostnem izkoriščanju naravnih virov in okolja vedno bolj vplivajo na sposobnost preživetja skupnosti na teh območjih.

USTREZNI PRORAČUNI ZA ČETRTO OS

Da. Številna najranljivejša ribiška območja nimajo fizičnega, človeškega in družbenega kapitala, s katerim bi lahko pritegnila zasebne vlagatelje. V takih primerih lahko pobude civilne družbe, ki so bolj socialno in okoljsko obarvane, postanejo bistveno gonilo dolgoročnih sprememb, zaradi česar so območja manj odvisna od javnih subvencij. Za tovrstne ukrepe se v strategiji ribiških območij seveda najde prostor in jih je treba podpirati.

Uredba jasno določa, da mora večino operacij voditi zasebni sektor. To pomeni, da mora biti več kot 50 % projektov, ki jih podpira FLAG, dodeljenih predstavnikom zasebnega sektorja, ki delujejo kot projektni vodje, čeprav to ne pomeni, da večina proračuna prihaja iz zasebnega sektorja. V praksi to pomeni, da morajo več kot polovico donacijskih pogodb podpisati predstavniki zasebnega sektorja (vključno z NVO/civilnim sektorjem).

Namen osi 4 je spodbujati pobude „od spodaj navzgor“, ki prihajajo iz zasebnega sektorja, in pridobiti čim več zasebnega financiranja. Zato je treba raziskati načine za povečanje zasebnega financiranja in jih spodbujati. To bi bilo mogoče doseči na primer tako, da bi se kot merilo pri izbiri FLAG upoštevala zaveza lokalnih zasebnih vlagateljev, da bodo prispevali k financiranju lokalne strategije.

S proračuni, ki so nesorazmerno veliki glede na velikost območja, njegove izkušnje z lokalnim razvojem in pripravljenostjo lokalnih projektov, so povezana tudi nekatera tveganja. Obveznost, da se proračun in izdatki omejijo, lahko vpliva na mešanje vrst projektov, podpornikov projektov in upravičencev. Pri zelo obsežnem proračunu obstaja veliko tveganje, da se bodo sredstva preusmerila v velike projekte javne infrastrukture, ki s strategijo za Os 4 niso pomembneje povezani, samo da bi dosegli proračunske cilje.  

Najpomembnejši dejavnik tu je dejstvo, da projekti od spodaj navzgor, ki sestavljajo lokalno razvojno strategijo, običajno potrebujejo nekaj časa, da dozorijo. To zlasti velja za zasebne projekte in projekte, ki izhajajo iz skupnosti, ki naj bi v skladu z Uredbo o ESR (člen 45(4)) sestavljali večino operacij.

Eno od meril pri ocenjevanju strategij LASR v izbirni fazi bo zato pogoj, da so predvideni ukrepi in viri uresničljivi ter skladni s potrebami in zmožnostjo območja, da jih sprejme, zlasti kar zadeva izvedljivost pridobitve minimalnega zasebnega sofinanciranja, zahtevanega za nekatere projekte.

Države članice, ki so LASR dodelile majhne proračune in jih ne morejo povečati na načine, opisane zgoraj, lahko na splošno preučijo naslednje alternativne možnosti za zmanjšanje negativnih posledic:
•    Prvič, strategijo za Os 4 je mogoče razviti in izvajati tako, da je del širše celovite strategije za ozemlje, ki se financira iz veliko različnih virov. Ta sredstva lahko vključujejo vrsto domačih virov ter druge osi ESR, LEADER in ESKRP, ESRR in ESS. Os 4 se lahko v nekaterih primerih osredotoči na mehkejše ukrepe in človeške vire, ki se uporabijo za ustvarjanje idej in projektov, za te pa se nato pridobijo sredstva zunaj osi.
•    Drugič, LASR lahko poskušajo deliti človeške vire, storitve in zmogljivosti z obstoječimi izkušenimi lokalnimi organizacijami (predvsem s skupinami LEADER, vendar ne izključno z njimi) in tako dosežejo ekonomijo obsega.
Oba pristopa pa vključujeta tveganje, da bo posebna dodana vrednost Osi 4 razpršena ter jo bodo vsrkale strategije in organizacije, ki za ribiška območja in skupnosti ne skrbijo na enaki ravni. Države članice, ki bodo uporabile ta pristop, morajo dokazati, da so vzpostavile ustrezna varovala in določile pogoje, s katerimi bodo zagotovile, da se to ne bo zgodilo.

V tem položaju Evropska komisija državam članicam priporoča, naj bodisi zmanjšajo število predvidenih LASR bodisi Osi 4 dodelijo dodatna sredstva in tako zagotovijo, da proračun na skupino zadostuje za financiranje izvedljive lokalne razvojne strategije. Rešitev za te omejitve je lahko tudi večje nacionalno javno sofinanciranje.

Za uresničitev vsake lokalne strategije je potrebna organizacija, ki upravlja in izvaja ukrepe strategije. Da je ta organizacija lahko učinkovita, mora biti dobro upravno in finančno usposobljena. Z Uredbo o ESR se delež proračuna, ki ga LASR lahko porabi za upravljanje, praviloma omeji na 10 % vseh javnih sredstev, dodeljenih skupini (člen 44(5)). Ta delež je težko zmanjšati, saj je z uresničevanjem strategij povezanih veliko bistvenih ali fiksnih človeških virov in finančnih stroškov, ki so skupni vsem skupinam.

Pri zelo majhnih proračunih se zato lahko zgodi, da so upravni stroški nesorazmerni glede na razpoložljiva sredstva. LASR, ki imajo zelo majhen proračun, si zato ne bodo mogle privoščiti niti človeških virov, potrebnih za učinkovito upravljanje, kaj šele višjih strateških nalog, kot so razvoj skupnosti, poslovno svetovanje ali usposabljanje. V takem primeru bo bistveno, da se bodo povezale z obstoječimi lokalnimi organi (skupino Leader, regionalno razvojno agencijo itd.), da bi tako razdelile breme upravnih stroškov in imele korist od njihovih izkušenj (glej spodaj). Če to ni mogoče, je vsekakor mogoče preseči mejo 10 %, če se to opredeli v operativnem programu.

Uredba o ESR ne določa minimalnega proračuna za lokalne akcijske skupine za ribištvo (LASR), ki uresničujejo Os 4. Vendar pa je v njej navedeno, da morajo ozemlja LASR imeti „zadostno kritično maso človeških, finančnih in gospodarskih virov za podporo izvedljive lokalne razvojne strategije“ (člen 45(3)). Ta lokalna razvojna strategija mora temeljiti na vzajemnem delovanju med akterji, sektorji in operacijami in biti več kot „le zbirka operacij ali sektorskih ukrepov“ (člen 24 izvedbene uredbe). Z drugimi besedami, z Osjo 4 naj bi se izvajala resnična in celostna lokalna razvojna strategija, ne pa en sam projekt ali grozd projektov v katerem koli sektorju, ki vključuje ribištvo, niti skupek posameznih projektov iz različnih sektorjev.

Pretekle izkušnje iz podobnih programov, kot je LEADER, nakazujejo, da je tako strategijo težko uresničiti s skupnimi javnimi sredstvi, ki za celotno programsko obdobje na skupino znašajo manj kot €2 milijona (ESR in nacionalno javno sofinanciranje). Če se znesek zniža pod €1 milijon, bi se LASR lahko znašle v položaju, ko bi bile njihove dejavnosti omejene predvsem na mehkejše ali proračunske ukrepe financiranja in pilotne projekte na omejenem številu področij.


KAKO IZBRATI RIBIŠKA OBMOČJA

Uredba ESR državam članicam daje precejšnjo svobodo pri odločanju za pristop, ki posamezni članici najbolj ustreza. Vsi izbrani pristopi pa morajo biti v skladu z določbami člena 43(3) in (4) ESR, v katerem so določena merila za ribiška območja v skladu z osjo 4. Države članice lahko tudi dodatno določijo obseg ribiških območij z dodajanjem meril. V členu 22 izvedbene uredbe ESR je določeno tudi, da morajo biti postopki in merila za izbiranje ribiških območij opisani v operativnih programih. Takšna merila morajo omogočati objektivno in pregledno izbiranje območij.

Pristopi po različnih delih EU se razlikujejo, vendar se v vseh primerih uporabljajo splošni pogoji iz Uredbe ESR:

  • nekatere države uporabljajo dodatna merila za predhodno izbiranje nekaterih vrst upravičenih območij, ki so najbolj prikrajšana, preden sprožijo postopek izbire za skupine FLAG,
  • druge države pa uporabljajo samo merila ESR, pri čemer imajo nekatere popolnoma odprt postopek, kadar je upravičena celotna država in same skupine FLAG predlagajo meje območja, na katero lahko posegajo.

Vsi pristopi imajo svoje pozitivne in negativne plati. Če je na primer upravičena celotna država ali obala, lahko same skupine predlagajo območja, ki ustrezajo pomislekom „od zgoraj navzdol“ in ki so mogoče bolj gospodarsko, socialno ali geografsko skladna. Obstaja pa dejansko tveganje, da se izbere preveč območij ali da so ta območja prevelika, zaradi česar se proračun za os 4 preveč razprši. Pri tem se je mogoče z usmerjanjem na prednostna območja izogniti zaman vloženemu trudu morebitnih skupin, za katere ni dovolj proračunskih sredstev. Tako se tudi izognemo političnemu pritisku velikega števila skupin, zaradi katerega bi vsak uporabnik dobil le malo proračunskih sredstev. Tako se je veliko držav odločilo za to možnost.

Obstaja tveganje, da vnaprejšnji izbor območij zmanjša sposobnost FLAG skupin do prilagajanja njihovih območij in strategij lokalnim razmeram. Kljub temu je pomembno biti realen in zagotoviti, da je v območjih zadostna kritična masa in da ima strategija zadostna sredstva za dosego njenih ciljev.

Skupna rešitev tega vprašanja je okvirna opredelitev določenih prioritetnih tipov upravičenih območij, s tem, da se FLAG skupinam nato dopusti, da kot rezultat analize od spodaj navzgor prilagodijo meje območja in strategijo, ki jo same razvijejo.

Ne, geografska sklenjenost ni obvezna, vendar morajo biti različni deli, ki sestavljajo lokalno akcijsko skupino za ribištvo (LASR), skladni. To je mogoče v smislu njihovega skupnega delovanja pri nekaterih dejavnostih, nekaterih skupnih nevarnosti ali priložnosti, ne pa nujno v smislu fizične sklenjenosti.

Izkušnje, na primer iz programa LEADER, kažejo, da lahko slaba sklenjenost izjemno oteži razvoj in izvedbo učinkovite strategije in partnerstva. Geografska sklenjenost tako ni obvezna, je pa lahko ključni dejavnik uspeha.

Ozemlja, ki jih pokrivajo LASR, lahko tudi presegajo meje občin, dežel ali regij in upravne meje. To lahko olajša opredelitev območij, ki imajo kritično maso in so gospodarsko, socialno ali fizično skladna. Še enkrat pa je treba poudariti, da mora LASR pretehtati te prednosti v primerjavi z večjo zapletenostjo, ki jo to lahko povzroči pri sporazumevanju s številnimi upravnimi organi.

V skladu z Uredbo o ESR je dovoljena precejšnja prožnost glede velikosti in opredelitve ribiških območij. V njej je navedeno, da „morajo biti območja omejena glede na velikost in so navadno manjša kot NUTS III“ (člen 43(3)). Poleg tega, „prednost naj bi imela območja z majhno gostoto prebivalstva, ali upadanjem ribolova, ali majhne ribiške skupnosti“ (člen 43(4)).
Znotraj teh omejitev ni nobenega univerzalnega pravila, odgovornost za odločitev o najprimernejših območjih pa nosijo države članice. Pomembno je, kar je v Uredbi navedeno pozneje, in sicer: „Območje mora biti tudi zadostno povezano, z zadostno kritično maso človeških, finančnih in gospodarskih virov za podporo izvedljive lokalne razvojne strategije.“ (člen 45(3))
Z drugimi besedami, velikost območja in njegove meje morajo biti ustrezne za cilje strategije, ki jih je razvilo partnerstvo na lokalni ravni – območje ne sme biti tako veliko, da bi se učinek Osi 4 razpršil, niti tako majhno, da ne bi bilo sposobno preživeti.

KAKO GRADITI USPEŠNA PARTNERSTVA

Člen 45 Uredbe o ESR navaja, da 4. os izvajajo „lokalni organi ali skupine („skupina“), ki zastopajo javne in zasebne partnerje iz različnih ustreznih lokalnih družbeno-gospodarskih sektorjev [...]“. Čeprav se razume, da bo imela večina partnerjev skupine sedež na ribiškem območju, lahko določene lokalne družbeno-gospodarske sektorje zastopa organizacija, ki ima sedež zunaj območja FLAG. To lahko na primer velja za določena lokalna ribiška združenja, združenja za popravila mrež ali združenja žensk, katerih člani so dejavni na območju FLAG in tudi na sosednjih ozemljih. Zato se lahko njihovo članstvo v skupini še vedno šteje za pomembno in celo bistveno, čeprav je njihov pravni sedež zunaj območja FLAG. Enako lahko velja za bližnje raziskovalne centre, katerih delo se nanaša na zadevno območje, ali za določene javne akterje, katerih pristojnosti za ukrepanje vključujejo območje FLAG, lahko pa je tudi širše od njega. Kot velja za vse člane skupin, morajo biti skupine zmožne utemeljiti, kaj posamezni člani prispevajo k partnerstvu. Organ upravljanja pri izboru skupin upošteva sestavo partnerstva in lokalno razvojno strategijo.

V skladu z Uredbo o izvajanju ESR “mora partnerstvo zajemati, vključno z ravnjo odločanja, predstavnike ribiškega sektorja in drugih pomembnih lokalnih družbenogospodarskih sektorjev” (člen 23). Točne številke v zvezi z zastopanostjo različnih interesnih skupin v partnerstvu niso navedene ravno zato, ker filozofija četrte osi temelji na tem, da bi morala biti sestava partnerstva prilagojena lokalnim okoliščinam. Ni neke splošne rešitve, odvisno je od posebnosti območja. Članstvo v partnerstvu pa bi vendarle moralo omogočiti dostop do zadostne upravne in finančne zmogljivosti za zagotavljanje pomoči in uspešnega dokončanja nalog.      

Kljub temu lahko iz Uredbe izluščimo naslednja vodilna načela.

  • Prvič, v Uredbi je zapisano, da mora več kot polovico nalog voditi zasebni sektor. Ta zavezanost bi se morala po možnosti pokazati v sestavi partnerstva. Čeprav so občine in organi javnega sektorja osrednji del partnerstva, ne smejo biti v prevladujočem položaju. Predstavniki zasebnega sektorja (vključno s predstavniki ribiškega sektorja) in organizacij civilnih družb bi morali biti v odnosu do javnega sektorja zastopani enakovredno.  
  • Drugič, predstavniki ribiškega sektorja so obvezni in velikokrat vodilni člen v partnerstvu. Vendar je bistvo partnerstva sklepanje lokalnih zavezništev in mobilizacija podpore okoli skupnih ciljev z odločitvami, sprejetimi na podlagi pravega pogajanja med partnerji. Zato velja zlato pravilo, da posamezna interesna skupina ne bi smela imeti več kot 50 % glasov. Sestava partnerstva bi morala po možnosti odsevati družbenogospodarsko naravo ribiškega območja.

Sistemi sprejemanja odločitev, ki jih uporabljajo LASR, so odvisni od nacionalnih in lokalnih okoliščin. Nekatere organizacije uporabljajo sisteme, ki temeljijo na načelu „en član, en glas“ in/ali vztrajajo pri soglasni odločitvi. Pri drugih se glasovi proporcionalno razdelijo glede na pomen partnerstva v skupnosti, bolj se uporablja večinsko glasovanje.

Za lokalno skupnost je pomembno, da se lahko prepriča, da je sistem pošten, pregleden in učinkovit ter da obstajajo varovala, ki preprečujejo neustrezen politični, finančni in osebni vpliv.

Še ena zadeva, ki jo je treba jasno opredeliti, je razdelitev odgovornosti med izvoljenimi partnerji in osebjem, zaposlenim s polnim delovnim časom. Običajni pristop je, da je osebje odgovorno za oceno projekta (zagotavlja njegovo tehnično usposobljenost, upravičenost, izvedljivost itd.), partnerji pa so pristojni za sprejemanje odločitev na podlagi priporočil, ki jih poda tehnična ekipa.

LASR mora določiti jasna, pregledna in objektivna merila ter preudarne postopke za izbor lokalnih projektov. Na splošno, izbrani projekti morajo biti primer, ki lokalne akterje spodbudi k nadaljnjim pobudam, po drugi strani pa prispeva k lokalni strategiji. To je mogoče samo, če se lokalni akterji prepričajo, da so projekti izbrani na podlagi tehtnega in poštenega postopka, o katerem so razpravljali in za katerega so se dogovorili partnerji, ki jih zastopajo. Postopek in izbirna merila morajo biti opisani v javno dostopnih dokumentih.
Natančni postopki in merila se bodo glede na nacionalne in lokalne okoliščine ter naravo projektov zelo razlikovali. Nekatere strateške ali skupne projekte (npr. pomorski muzej) lahko predlaga in izvede LASR sama. V drugih primer pa LASR objavlja redne ali trajne razpise za zbiranje predlogov od mogočih lokalnih upravičencev.

V skladu z Uredbo odgovornost, ki jo organi za upravljanje prenesejo na LASR, zagotavlja, da:

a) LASR „predlaga in izvaja celostno lokalno razvojno strategijo, ki temelji na pristopu od spodaj navzgor“ (člen 45(2)), in
b) „operacije v okviru lokalne razvojne strategije izbere lokalna skupina“ (člen 45(4)).

Čeprav mora organ za upravljanje dati soglasje k strategiji in preveriti upravičenost lokalnih operacij, pa je odgovornost za prevzemanje pobude pri strategiji in lokalnih operacijah brez dvoma na lokalni ravni.

Dokler se ta osnovna načela spoštujejo, imajo države članice dokaj proste roke glede načina, kako razdeljevati druge naloge. Ena skrajna možnost je na primer, da nekatere države članice sredstva za Os 4 prenesejo neposredno skupinam, ki postanejo odgovorne za potrjevanje upravičencev in izplačevanje sredstev tem upravičencem. Druga skrajna možnost pa je, da se sredstva ter naloge potrjevanja in izplačevanja ohranijo na nacionalni, regionalni ali deželni ravni.

Odločitev o tem, točno katere naloge razdeliti, je odvisna od upravnih zmogljivosti lokalnih partnerjev v LASR ter hitrosti in učinkovitosti višjih ravni upravljanja pri izplačevanju plačil finančnim upravičencem. Te se od države do države zelo razlikujejo. Če država članica dejansko več nalog prenese na LASR, se mora prepričati, da imajo LASR potrebne človeške in finančne vire za njihovo izvedbo. Če po drugi strani sredstva upravičencem izplačuje drug subjekt (npr. nacionalna ali regionalna agencija), je treba sisteme za preverjanje upravičenosti poenostaviti, da se nadzor ne podvaja.

Pravna struktura lokalnih akcijskih skupin za ribištvo (LASR) se lahko glede na upravno tradicijo in pravni okvir v posamezni državi zelo razlikuje. V nekaterih državah so LASR civilna združenja, v drugih pa nepridobitne zasebne ali javne družbe. Drugje partnerstva LASR niso ločena pravna oseba, ampak so del obstoječih lokalnih razvojnih organizacij, vendar so strategija, struktura sprejemanja odločitev in računi za Os 4 jasno ločeni od drugih dejavnosti.

Ne glede na to, kateri pristop država izbere, je bistveno zagotoviti, da ima LASR usposobljeno osebje in sisteme upravljanja, potrebne za zagotovitev učinkovitega finančnega in upravnega vodenja. V skladu s členom 23(2) izvedbene uredbe o ESR sta za to na voljo dva načina: bodisi enega partnerja izbrati kot administrativnega in finančnega vodjo, ki podpira upravljanje LASR, bodisi ustanoviti ločen pravni subjekt, ki lahko dokaže, da ima skupaj upravne zmogljivosti za vodenje projekta.

V obeh primerih morajo LASR ohraniti prožnost, potrebno za prilagajanje strategije lokalnim razmeram. Eden od ključev do uspeha Osi 4 so partnerstva, ki se morajo biti sposobna na lokalne potrebe odzivati hitreje in učinkoviteje kot bolj tradicionalne metode. Če LASR postane le še ena stopnja v upravni hierarhiji, je izgubljene večina dodane vrednosti, celoten pristop pa se znajde pod vprašajem.

STRATEGIJE

Načelno ne. LASR mora posamezne operacije ali ukrepe, ki se financirajo na podlagi Osi 4, izbrati z odprtimi in preglednimi izbirnimi postopki in merili. Prebivalci lokalnih ribiških območij morajo imeti precejšnjo možnost za prijavo, ko je strategija odobrena. Običajno je, da se med načrtovanjem strategije razpravlja o primerih in vrstah projektov, vendar ne sme biti vnaprej izbran noben posamezni projekt, dokler LASR ni odobrena.

Edina izjema od tega splošnega pravila je primer, ko LASR v prizadevanjih za dosego ciljev znotraj celostne strategije predlaga nekatere strateške skupne projekte; ti projekti se dejansko odobrijo skupaj s samo strategijo.

Glede na pomanjkljive izkušnje številnih akterjev, vključenih v Os 4 pri celostnem lokalnem ozemeljskem razvoju, je uporaba nacionalne tehnične pomoči (Os 5) ne samo zaželena, ampak dejansko bistvena za uspeh. Komisija močno priporoča, naj se tehnična pomoč za Os 4 na nacionalni ali regionalni ravni pripravi, kolikor hitro je mogoče. Na primer, uporabiti jo je mogoče za neposredno zagotavljanje strokovne podpore za vzpostavitev zmogljivosti, kar je dejansko neposredna podpora za razvoj partnerstva, vključitev skupnosti in območne strategije.

V državah z relativno številnimi skupinami je treba tehnično pomoč uporabiti za zagotavljanje virov za mrežo LASR Osi 4, ki sodeluje z evropsko podporno enoto FARNET. To je opredeljeno v operativnih programih in je treba hitro uresničiti.

Pripravo strategij s strani LASR in postopke, vključene v njihov razvoj, je treba razumeti kot enega od najpomembnejših prispevkov Osi 4. Njihova resnična vrednost ni toliko v tehničnih podrobnostih strategije, ampak v dejstvu, da se je o njih od samega začetka razpravljalo od spodaj navzgor z vsemi glavnimi zainteresiranimi stranmi.

Strategije je treba razumeti ne le kot formalnost za pridobitev omejenega zneska sredstev, ampak bolj kot temelje za trajnostni proces lokalnega razvoja, ki po času in obsegu presega programsko obdobje. V tem smislu sta med najbolj dragocenimi naložbami, ki jih Os 4 lahko prinese, usposabljanje skupnosti in vzpostavljanje zmogljivosti za delovanje.

Zdi se, da države članice sledijo dvema glavnima vrstama postopkov za vzpostavljanje zmogljivosti. Tiste, ki imajo dobro razvito mrežo izkušenih akterjev lokalnega razvoja, pogosto objavijo enostopenjski razpis za zbiranje predlogov za območja, skupine in strategije. Podpora za to obstoječo zmogljivost se zagotovi prek informacijskih sestankov, kampanj, spletnih strani, pojasnjevalnih navodil, usposabljanj in strokovne podpore na lokalni ravni. Primer tovrstnega pristopa je Francija .

Številne države, ki imajo manj izkušenj s celovitimi lokalnimi razvojnimi strategijami, se raje odločajo za organizacijo dvostopenjskega izbirnega postopka. Ta vključuje seznam mogočih območij in/ali skupin, ki so bile vnaprej izbrane na podlagi relativno nezahtevnega razpisa za prijavo interesa. Tako izbrane skupine so potem deležne programa usposabljanja, mentorstva in strokovne podpore, kar jim pomaga vzpostaviti partnerstvo in razviti strategijo. Primer tovrstnega pristopa je Estonija.

V Uredbi o ESR se izraz „kritična masa“ nanaša na ozemlje, ki ga pokriva lokalna akcijska skupina za ribištvo (LASR). To mora „biti povezano, z zadostno kritično maso človeških, finančnih in gospodarskih virov za podporo izvedljive lokalne razvojne strategije“ (člen 45(3)).

Z drugimi besedami, kritična masa se pravzaprav nanaša na razmerje med velikostjo območja (fizično, število prebivalstva in gospodarsko) in sredstvi, ki so LASR na voljo na podlagi Osi 4 (finančnimi in človeškimi viri). Ključni preizkus je, da ozemlje in viri, ki so na voljo na podlagi Osi 4, zadostujejo za podporo izvedljive lokalne razvojne strategije. Na voljo mora biti dovolj „kritične mase“, da se dejansko lahko dosežejo cilji, predlagani v strategiji.

Če je območje premajhno, bo verjetno težko najti zasebne vire, človeški kapital in izkušnje za uresničitev strategije. Če je po drugi strani območje preveliko, bo učinek Osi 4 verjetno neznaten glede na probleme območja.

ELIGIBILITY

V členu 55(2) Uredbe št. 1198/2006 o Evropskem skladu za ribištvo je določeno, da se lahko prispevki v naravi, stroški amortizacije in režijski stroški obravnavajo kot izdatki, ki so jih plačali upravičenci, če to dovoljujejo pravila o upravičenosti, določena na nacionalni ravni.

Upravičenci do sredstev na podlagi osi 4 so navadno lokalni akterji, med katerimi imajo lahko številni (vključno s skupinami FLAG) omejen dostop do virov financiranja. Razlog za to je lahko njihova manjša dejavnost, narava organizacije, ki ji pripadajo, potrebe, ki jih projekt poskuša obravnavati, oziroma druge zahteve ali obveznosti pri njihovih finančnih virih. Zaradi finančne krize so številni viri financiranja močno omejeni, kar vpliva na sposobnost številnih spodbujevalcev projektov, da dostopajo do finančnih sredstev. Če morajo spodbujevalci projekta zagotoviti določen znesek „lastnega sofinanciranja“ projektov, ki se financirajo iz osi 4, se lahko zgodi, da zato ne morejo zagotoviti vsega tega prispevka v gotovini (tj. izdatkov, ki jih je mogoče dokumentirati).

Mogoča rešitev za upravičence na podlagi osi 4 je, da organi za upravljanje dovolijo, da se del njihovega prispevka zagotovi v obliki prispevka v naravi. Prispevek v naravi pomeni, da tretja stranka upravičencu da brezplačno na voljo fizični proizvod/opredmeteno sredstvo ali storitev. Prispevek v naravi tako upravičencu ne povzroči nobenega stroška in se ne knjiži v njegovo računovodstvo. Treba je upoštevati, da plačano osebje upravičenca ni prispevek v naravi, ker plačilo tega osebja za upravičenca vključuje strošek.

V členu 55(2) Uredbe ESR je zahteva, da morajo biti pri prispevkih v naravi izpolnjeni naslednji pogoji:
–    znesek izdatkov je utemeljen z računovodskimi listinami z enako dokazno vrednostjo kot računi in
–    posledica tega prispevka ni neto finančna korist za upravičenca (na podlagi prispevka v naravi ni mogoče dvigniti nobene gotovine); to na primer pomeni, da projekt, katerega vsa sredstva znašajo 100 EUR, od katerega je prispevek v naravi 60 EUR, z intenzivnostjo pomoči 50 %, ne bo dobil 50 EUR ampak le 40 EUR javnega prispevka.

Treba je še upoštevati, da je v izvedbenih pravilih Finančne uredbe  (člen 172) določeno, da – če fizični proizvod/opredmeteno sredstvo pomeni strošek, ki ga plača tretja oseba – vrednost prispevkov v naravi ne sme presegati stroškov, ki jih je dejansko imel upravičenec in jih lahko dokaže z računovodskimi dokumenti; če fizični proizvod/opredmeteno sredstvo ne pomeni stroška za tretjo osebo, vrednost prispevkov v naravi ne sme presegati stroškov, ki so splošno priznani na zadevnem trgu (npr. strošek za prostovoljne delavce). Poleg tega je treba vrednost takega prispevka določiti ob odobritvi sredstev in se je pozneje ne sme preračunavati. Nazadnje je izključeno, da se prispevki v obliki nepremičnin (npr. zagotavljanje prostorov za pisarne) štejejo za upravičene stroške.

Priporočljivo je, da organi, pristojni za programe, upravičencem zagotovijo jasne in natančne smernice, v katerih so določene vrste stroškov, ki jih je mogoče vključiti v prispevke v naravi, zgoraj navedene omejitve pri teh prispevkih, sprejemljive podlage za utemeljitev in zahtevana oblika poročanja upravičencev in skupin FLAG o teh stroških ter omejitve najvišjega zneska prispevka v naravi, ki ga lahko določijo organi za upravljanje programa.

V teh smernicah je treba zlasti zahtevati, da:
–    upravičenec dokaže, zakaj je utemeljeno in primerno, da se zagotovi prispevek v naravi, zakaj ta prispevek nedvomno dopolnjuje projekt in mu zagotavlja resnične koristi, ki jih drugače ne bi dosegel;
–    je izračun vrednosti prispevka v naravi v celoti utemeljen v uporabi projekta/sredstev;
–    je končni znesek sredstev odvisen od dokazila upravičenca, da je bil prijavljen prispevek v naravi resnično zagotovljen (glede na vrsto prispevka to lahko vključuje časovnice prostovoljnega dela, račune ali izjave o izdatkih tretjih strank, fotografije dogodkov o prevzemu opreme itd.).

Člen 40(2) Uredbe št. 1198/2006 o ESR določa, da se „[d]ejavnosti […] ne smejo nanašati na […] oznake določenih držav ali geografskih območij, razen v primeru proizvodov, priznanih v skladu s pogoji iz Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 […]“. To pomeni, da se lahko iz ESR financirajo promocijske dejavnosti, pri katerih se navaja geografsko poreklo lokalnega proizvoda, samo, če sta bili proizvodu dodeljeni zaščitena geografska označba (ZGO) ali zaščitena označba porekla (ZOP).

Kljub vsemu se s sredstvi iz ESR lahko financira razvoj takih uradnih oznak. Sredstva iz ESR se lahko namenijo tudi za razvoj in promocijo lokalnih proizvodov, vendar ne za financiranje dejavnosti, ki so neposredno povezane z zasnovo ali uporabo določene geografske označbe. Na primer, s sredstvi iz ESR se lahko podprejo preiskave, potrebne za pripravo listin o kakovosti, izboljšave pri proizvodnji ali predstavitvi izdelkov, tržne raziskave itd.

Treba je še opozoriti, da je navedba nosilca projekta dovoljena samo za opredelitev subjekta, ki je odgovoren za projekt. Poleg tega je za nekatere proizvode navedba  lovnega območja dejansko obvezna na podlagi zakonodaje o trgu EU (Uredba Sveta (ES) št. 104/2000).

V skladu s členom 44, 1. odstavek, točka i so lahko vsi ukrepi v tem poglavju izvedeni samo kot del lokalne razvojne strategije, tj. samo od skupin. Zato so naloge, ki zadevajo ustanovitev posamezne lokalne skupine in strategije (na primer upravni stroški ustanovitve skupine ali stroški strokovne pomoči pri pripravljanju strategije), upravičene pod okriljem četrte osi. Vendar bodo samo končne izbrane skupine potrjevale upravičenost teh stroškov pod okriljem četrte osi, in sicer kot del svoje lokalne razvojne strategije.

Države članice lahko nudijo tudi podporo pri pridobitvi veščin in pripravljanju strategij, pri čemer uporabijo ločen ukrep pod okriljem pete osi. S tem bi lahko podpirale tudi dejavnosti širšega spodbujanja ozaveščenosti, konference, koordinatorje itd. Ta podpora bo morala biti s preglednim postopkom omogočena vsem zainteresiranim območjem.   

Študije lahko spadajo v okvir četrte osi samo, če so v skladu z lokalno razvojno strategijo in se dejansko navezujejo ali so del določenega projekta v okviru te strategije.
Obstajata dve možnosti: Če se organ odločanja FLAG skupine odloči podpreti določeno študijo, postane ta zadevni projekt četrte osi, ki se ga lahko loti eden od partnerjev ali tretja stranka. Če se študije loti osebje FLAG skupine, se stroški krijejo s tekočimi stroški FLAG skupine.
Če je določena študija v interesu operativnega programa je na splošno lahko financirana v okviru pete osi (tehnična pomoč državam članicam).

FINANCE IN UPRAVA

Uvod in opredelitev

Navzkrižje interesov nastane, kadar je nepristranskost ali objektivnost osebe, ki kakor koli sodeluje pri odločanju, vplivanju nanj ali pripravljalnih ukrepih, ki privedejo do odločitve, ogrožena zaradi njenih lastnih interesov ali kakršnega koli skupnega interesa z vložnikom[1]. Tveganje navzkrižja interesov v FLAG se pojavi, kadar je metoda odločanja odvisna od partnerstev, ki jih sestavljajo zainteresirani lokalni akterji, in odločanja na lokalni ravni, v okviru katerega se sredstva ponovno uporabijo za potrebe na lokalni ravni. Finančna uredba določa, da je treba ob nastanku tveganja navzkrižja interesov sprejeti ukrepe, med drugim izključitev zadevnega posameznika iz postopka. FLAG morajo zato biti seznanjene ter morajo načrtovati, oblikovati in uporabljati zanesljive in pregledne postopke za upravljanje in evidentiranje postopkov odločanja, da se tako izognejo dejanskemu navzkrižju interesov.

Pomembnost za lokalne akcijske skupine za ribištvo

Na tveganje nastanka navzkrižja interesov pri odločanju v okviru FLAG je bilo opozorjeno v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča[2] o izvajanju pristopa Leader. Sodišče je ugotovilo, da „glede na lokalni značaj LAG eno največjih tveganj za učinkovitost, dodano vrednost programov Leader in ugled EU pomeni navzkrižje interesov, kjer lahko nosilec projekta vpliva na sprejetje odločitve o izbiri projektov v svojo korist. Tveganje je še večje v LAG, ki nimajo preglednih, objektivnih in dobro dokumentiranih postopkov.“

Sodišče je poudarilo potrebo po zanesljivih postopkih dokazovanja in evidentiranja postopkov izbiranja projektov in odločanja, ki jih je treba uvesti, izvajati in dokumentirati, da se dokaže, da so LAG „odločale objektivno in brez navzkrižja interesov“.

Zato je izjemno pomembno, da FLAG to preprečijo in določijo ne samo, kako je treba sprejemati odločitve, ampak tudi, kako se bo to zanesljivo in pregledno dokazovalo in evidentiralo. To je zelo pomembno, kadar je nosilec projekta partner FLAG.

Postopki za preprečevanje navzkrižja interesov

V postopkih izbiranja projektov bi bilo treba določiti postopek in merila odločanja, ki jih je treba uporabiti. Pri tem bi bilo treba jasno opredeliti zaporedje dogodkov in osebe, ki sodelujejo v posamezni fazi postopka. Za pregleden prikaz tega je koristno uporabiti diagram poteka.

Med različnimi deli postopka je treba zagotavljati ustrezno ločitev odgovornosti, da se zagotovi preglednost pri odločanju in se prepreči vsakršno navzkrižje interesov. FLAG bi zato morale opisati postopek za preprečevanje navzkrižja interesov; ta mora biti v skladu z določbami člena 57 Uredbe Sveta št. 996/2012.

Na splošno bi bilo treba upoštevati vsaj naslednja načela:

- člani LASR bi lahko projekte predložili samo, če je to v interesu ozemlja in uresničevanja lokalne razvojne strategije ter če je sodelovanje partnerja nujno za izvedljivost ali uspeh projekta;
- osebe, ki sodelujejo pri razvoju projektov, nikakor ne bi smele biti vključene v izbiranje projektov;
- zaposleni bi morali izvajati samo tehnične ocene ali zagotavljati tehnično svetovanje o projektu;
- vsak, ki sodeluje pri ocenjevanju ali izbiranju projektov in ima interes v nekem projektu (kot je opredeljen na podlagi Uredbe), bi moral tak interes prijaviti in se odreči vsakršnemu sodelovanju pri obravnavi projekta v FLAG in postopku odločanja v skladu s postopkom FLAG za preprečevanje navzkrižja interesov, ter
- pripraviti bi bilo treba register interesov članov FLAG, v katerem bi morala biti evidentirana narava vsakršnih povezav med članom izbirne komisije in projektom ali katerim koli vložnikom.

Priporoča se pristop „štirih oči“, v skladu s katerim vsako odločitev neodvisno preverita vsaj dve osebi.

Sodelovanje organa upravljanja

Če FLAG niso prepričane, ali projekt prinaša tveganje navzkrižja interesov, se lahko projekt predloži organu upravljanja, ki izda mnenje. Za zagotavljanje izogibanja vsakršnemu takemu navzkrižju je odgovorna izključno FLAG.



[1] Člen 57 UREDBE (EU, EURATOM) št. 966/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 25. oktobra 2012.

[2] Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 5/2010 – Izvajanje pristopa Leader pri razvoju podeželja.

V členu 44(5) Uredbe ESR je navedeno, da tekoči stroški za skupine praviloma ne smejo preseči 10 % vseh sredstev, namenjenih ribiškemu območju, da pa „[z] odstopanjem lahko države članice od primera do primera odločijo, da ta prag presežejo, zlasti kadar skupine ne morejo biti oblikovane na podlagi obstoječih organizacij z izkušnjami.“

Vendar pa morajo biti pogoji, ki utemeljujejo, kdaj lahko FLAG presežejo 10-odstotni prag, navedeni v operativnem programu (po potrebi po ustrezni spremembi operativnega programa) v skladu s točko 6 Priloge I k izvedbeni uredbi ESR (ES) št. 498/2007. Od držav članic se tudi pričakuje, da za tekoče stroške določijo najvišji prag (npr. 25 %).

Primeri pogojev, pod katerimi se državam članicah lahko zdi potrebno dovoliti FLAG, da presežejo 10-odstotno omejitev za tekoče stroške, vključujejo:

• če FLAG ni bila oblikovana na podlagi obstoječe strukture (glej člen 44(5)) in zato tekočih stroškov ni mogoče deliti z drugimi programi, kot je Leader;
• če je FLAG dodeljen sorazmerno majhen proračun, zato 10 % za tekoče stroške ne zadostuje za upravljanje FLAG;
• če se pričakuje, da bo FLAG obstajala tudi v naslednjem obdobju in je država članica predvidela tekoče stroške le do konca leta 2013. Vrzeli v financiranju med trenutnim programskim obdobjem in obdobjem 2014–20 se je treba izogniti za zagotovitev, da se lokalne zmogljivosti ne izgubijo. Zvišanje 10-odstotnega praga bi jim omogočilo plačati tekoče stroške FLAG po letu 2013.

Treba je opozoriti, da se 10-odstotni prag nanaša le na tekoče stroške. Stroški animacije, kot so krepitev zmogljivosti in druge dejavnosti, katerih namen je morebitnim upravičencem pomagati razvijati dejavnosti, se ne štejejo za tekoče stroške in zato zanje isti prag ne velja.

V členu 44(1) uredbe o Evropskem skladu za ribištvo (Uredba št. 1198/2006) so navedene različne vrste ukrepov, za katere se lahko dodeli pomoč iz osi 4. Ukrepi med drugim vključujejo:

(i) pridobivanje znanj ter pospeševanje priprave in izvajanja lokalne razvojne strategije ter
(j) prispevanje k tekočim stroškom posameznih skupin.

Poleg tega je v členu 44(5) navedeno, da „tekoči stroški za skupine praviloma ne smejo preseči 10 % vseh sredstev, namenjenih ribiškemu območju“. (Organi za upravljanje se lahko v posameznih primerih odločijo preseči ta prag, zlasti če skupine niso oblikovane na podlagi obstoječih organizacij. To je treba upravičiti v operativnem programu.)

To pomeni, da se dejavnosti, povezane s pridobivanjem znanja (npr. usposabljanje) ali vključevanjem skupnosti (informativni sestanki, participatorno strateško načrtovanje, plače za uradnike, ki pripravljajo projekte, itd.), tudi če jih izvajajo ribiške lokalne akcijske skupine (FLAG), ne uvrščajo v ukrep (j), temveč v ukrep (i), in zato zanje ne velja meja 10 %, ki se uporablja za tekoče stroške. Tekoči stroški vključujejo izdatke, povezane s stroški poslovanja (tj. pisarniškimi stroški), stroške dela (plače zaposlenih, potne stroške), stroške, povezane z odnosi z javnostmi in mrežnim povezovanjem, itd.

V skladu z razdelkom a) Priloge II Uredbe o ESR se lahko vse skupine intenzivnosti pomoči uporabijo pri ukrepih osi 4, kot je določeno v členu 44 Uredbe o ESR.
Kljub temu se mora skupaj s tem razdelkom upoštevati tudi razdelek b) Priloge II, ki jasno določa, da je organ upravljanja dolžan določiti, katere intenzivnosti pomoči bo uporabil za ukrepe za trajnostni razvoj ribiških območij.      
V ta namen mora organ upravljanja upoštevati naslednja merila, določena v razdelku b) Priloge II:

  • Kolektivni interes proti posameznemu interesu,
  • kolektivni upravičenci proti posameznemu upravičencu (organizacije proizvajalcev, združenja, ki zastopajo trgovino),
  • javni dostop do rezultatov delovanja v nasprotju z zasebnim lastništvom in nadzorom,
  • finančna udeležba kolektivnih organov in razvojnih organizacij.

Ta merila bi morala usmerjati organe upravljanja pri njihovi odločitvi v zvezi z javnimi prispevki za dejavnosti ali tipe dejavnosti. Sodeč po zdravemu razumu bi lahko sklepali, da bi morale tiste dejavnosti ali tipi dejavnosti, ki prispevajo k večjemu uresničevanju ciljev osi 4, prejeti večjo raven javne pomoči.
Kljub temu bi morala biti ta presoja upoštevana samo pri ukrepih iz člena 44. Za ukrepe, ki so določeni v okviru drugih osi Uredbe o ESR in se izvajajo v skladu z lokalnimi razvojnimi strategijami, morajo biti upoštevane intenzivnosti pomoči iz Priloge II. Na primer, intenzivnosti pomoči iz skupine 4 bi morale biti uporabljene za produktivne naložbe oziroma za predelavo in trženje v akvakulturi.

Končni datum upravičenosti je 31. december 2015. To pomeni, da bo mogoče projekte izbirati tudi po letu 2013, vendar bodo morali biti v celoti dokončani (izvedeni, potrjeni in plačani) do 31. decembra 2015.

Organi za upravljanje v vrsti držav članic takoj po odobritvi projektov spodbujajo predlagatelje k začetku izvajanja dejavnosti z vnaprejšnjim financiranjem, ki ga dobijo od Komisije (v skladu s členom 81 ESR) in iz katerega izplačajo predplačila upravičencem. Teh predplačil ni mogoče potrditi kot nastali izdatek, saj je v členu 78(1) ESR določeno, da so do prispevka iz ERS upravičeni samo izdatki, ki so jih plačali upravičenci. To se smiselno uporablja za predfinanciranje izplačil skupinam FLAG.

V skladu z Uredbo o ESR tekoči stroški za skupine praviloma ne smejo preseči 10 % vseh sredstev, namenjenih ribiškemu območju (člen 44.5).

Prvič, to pomeni, da so mogoče izjeme, tj. države članice se lahko odločijo preseči dovoljeno mejo, še posebno ko ni mogoče ustanoviti skupin v okviru izkušenih organizacij. To je treba opravičiti v operativnem programu.

Drugič, mejo 10 % se izračuna na podlagi vseh javnih sredstev, namenjenih ribiškemu območju, tj. javnega (ESR in nacionalnega) denarja, namenjenega skupini, odgovorni za izvajanje lokalne razvojne strategije (prim. Vademecum, točka 7.5.3.). To pomeni, da zasebno dopolnilno financiranje ni upoštevano pri tem izračunu.
Ob koncu programa so dejanski tekoči stroški izračunani kot delež vseh upravičenih stroškov.

Tekoči stroški so 100% financirani iz javnih sredstev, kar pomeni, da se uvrščajo v skupino 1 (intenzivnost pomoči: 100%) priloge II iz Uredbe o ESR.

KOORDINACIJA S PREOSTALIMI PROGRAMI IN OSMI ESR

Skupine FLAG lahko koristijo predlagateljem projektov na njihovem območju, tako da jim pomagajo priti do financiranja iz drugih osi ERS in jim zagotovijo podporo pri pripravi zahtevkov.
Os 4 bi se morala uporabljati za podporo pri izvajanju lokalnih razvojnih strategij, usmerjenih v širši družbeno-gospodarski razvoj ribiškega območja. Sredstva za os 4 so omejena, zaradi tega bi morala biti os 4 usmerjena na doseganje poglavitnega cilja in z njimi bi morali financirati ukrepe, ki so upravičeni po drugih oseh, samo kadar to ustreza lokalni razvojni strategiji. 
Če analiza SWOT in strategija za neko območje kažeta, da so nekateri ukrepi
v okviru njunih osi koristni za dosego ciljev lokalne strategije, jih je mogoče vključiti. Ker bi to pomenilo, da bi skupina FLAG odobrila operacije, ki ustrezajo tem ukrepom, kot enega od svojih projektov in bi se pokrivali iz proračuna FLAG, bi moral jasen sklic na strategijo upravičiti uporabo osi 4. V takšnih primerih je treba upoštevati vsa pravila in pogoje, ki so predvideni po Uredbi ESR za te osi/ukrepe (glej člen 44(3)).

Eden od poglavitnih ciljev osi 4 je razviti celostne lokalne strategije, ki pokrivajo potrebe ribiških območij. Zaradi tega je treba pri teh strategijah upoštevati in iskati sinergije z ukrepi, ki se izvajajo v okviru drugih osi ESR, drugih programov, kot je LEADER, in pobud, ki se financirajo iz drugih virov evropskega financiranja. Dejavnosti, ki se financirajo iz osi 4, bi morale dopolnjevati in po možnosti zagotavljati dodano vrednost tem drugim pobudam, pri čemer se je treba izogibati podvajanju ukrepov, ki se financirajo iz drugih virov. Kadar se območje skupine FLAG prekriva z območjem lokalne akcijske skupine v okviru pobude Leader, bi morala lokalna strategija vključevati oddelek o dopolnjevanju in sinergijah.
Pravzaprav lahko os 4 zagotovi pomemben prispevek z razvojem strategije, ki zagotavlja en sam skladen okvir za vse dejavnosti na ribiških območjih. Partnerstvo skupine FLAG lahko ustvari mehanizem upravljanja za njihovo združevanje na terenu.

SODELOVANJE

Uredba o ESR navaja, da se lahko podpora za trajnostni razvoj ribiških območij dodeli za „spodbujanje medregionalnega in nadnacionalnega sodelovanja med posameznimi skupinami na ribiških območjih, zlasti s povezovanjem v mreže in z razširjanjem najboljše prakse“ (člen 44(1)(h)). V njej niso omejene vrste subjektov ali oseb, ki lahko vodijo projekte sodelovanja ali pri njih sodelujejo v imenu določenega ribiškega območja.

Zato lahko projekte sodelovanja izvaja kateri koli nosilec projekta (upravičenec), če je projekt v skladu z lokalno razvojno strategijo FLAG in dejavnost koristi zadevnemu ribiškemu območju. Medtem ko številne projekte sodelovanja izvajajo same FLAG, lahko v nekaterih primerih FLAG presodi, da je druga organizacija primernejša za vodenje določenega projekta sodelovanja ali sodelovanje pri njem.

Te dejavnosti so lahko financirane pod okriljem četrte osi ali prek pete.

Pri četrti osi člen 44, 1. odstavek, točka h  predvideva dva tipa akcij:
(1) medregionalno in nadnacionalno sodelovanje med skupinami ter
(2) mreženje med skupinami in širjenje najboljših praks. Mreženje v okviru četrte osi se nanaša na dejavnosti mreženja med omejenim številom skupin, pri čemer nacionalne mreže spadajo pod okrilje pete osi (glej spodaj).

Pri četrti osi sta dve možnosti financiranja obeh tipov akcij (1 in 2):
(A) iz proračuna skupin (ki mora biti jasno ločen od proračuna skupine, namenjenega za lokalno razvojno strategijo) v primerih, ko se je OU odločil decentralizirati proračun za sodelovanje/mreženje v korist FLAG skupin, ali  
(B) iz dela proračuna četrte osi v lasti OU v primerih, ko se OU odloči za centralno upravljanje proračuna za sodelovanje/mreženje in izplačevanje sredstev FLAG skupinam prek javnih razpisov.
Kar zadeva peto os, se državam članicam priporoča njena uporaba za ustanovitev ENE nacionalne mreže, ki bi zajemala vse skupine v državi. Nacionalna mreža bo bila osrednja ekvivalenta mreže na ravni EU (FARNET), toda imeti bo morala tudi druge naloge, npr.:   
– pripravo programov za usposabljanje skupin, ki so med procesom oblikovanja,
– zbiranje, analiziranje in širjenje informacij na nacionalni ravni v zvezi z dobro prakso, ki je prenosljiva.
Peta os je lahko namenjena tudi zagotavljanju strokovne pomoči pri predrazvoju projektov sodelovanja – glej Kako bi morali zagotavljati strokovno pomoč pri predrazvoju projektov sodelovanja? na www.farnet.eu.



V Uredbi ESR je navedeno, da je mogoče dodeliti podporo za trajnostni razvoj ribiških območij za „spodbujanje medregionalnega in nadnacionalnega sodelovanja med posameznimi skupinami v ribiških območjih, zlasti s povezovanjem v mreže in z razširjanjem najboljše prakse“ (člen 44(1)(h)).

V Uredbi ESR (člen 43(3) in (4)) je preprosto navedeno, da morajo biti ribiška območja omejena glede na velikost in navadno manjša od NUTS 3. Območja, ki so v prednosti za pomoč, imajo lahko nizko gostoto prebivalstva ali upadanje ribolova ali majhne ribiške skupnosti. Z geografskega, gospodarskega in družbenega stališča morajo tvoriti zadovoljivo homogeno enoto.

Tako se na podlagi uredbe zdi, da bi morala os 4 podpirati sodelovanje med temi vrstami ribiških območij. To pomeni, da lahko ribiške lokalne akcijske skupine (FLAG), ki se financirajo iz osi 4, v primerih, kadar se izkaže, da je to potrebno, sodelujejo z „osi 4 ali pobudi Leader sorodnimi“ skupinami v ribiških območjih, ki izpolnjujejo zgornje pogoje, vendar niso bila dejansko izbrana za os 4.

V takih primerih bi se iz osi 4 financirali samo ukrepi, ki ustrezajo skupinam in območjem, ki so bili dejansko izbrani v programu.

Kadar se skupini dodeli proračun za sodelovanje v skladu z osjo 4 skupaj s proračunom za strategijo lokalnega razvoja, se lahko zgodi, da zamisli za sodelovanje še niso podrobno razvite. Zato bo mogoče potrebna pripravljalna stopnja, ki jo je treba podpreti znotraj te dodelitve (100 % javnih sredstev). Država članica vedno lahko zagotovi dodatno tehnično pomoč v skladu z osjo 5.

Kadar se proračun za sodelovanje vodi centralno in se dodeljuje posebej prek posebnih javnih razpisov, bodo morali biti projekti, ki se predložijo za financiranje, verjetno v celoti razviti. Država članica lahko za pomoč pri pripravi teh projektov predvidi posebna plačila (100 % javnih sredstev) z uporabo osi 5.

Priporočljivo je, da se pripravljalne stopnje sodelovanja obravnavajo enako kot kateri koli drug neproizvodni projekt in se 100-odstotno financirajo iz državne pomoči (skupna državna pomoč iz virov EU, nacionalnih, regionalnih ali lokalnih virov).

Kadar sodelovanje doseže stopnjo dejanskega izvajanja, se uporabljajo običajna pravila o intenzivnosti pomoči, odvisna od dejavnosti, ki se izvaja:
•    projekti sodelovanja bi se morali 100-odstotno financirati iz državne pomoči, če gre za neproizvodne projekte (prim. skupina 1 v Prilogi II k Uredbi ESR);
•    če projekt sodelovanja vključuje zasebni sektor in produktivno naložbo, je treba opredeliti ustrezno intenzivnost pomoči (pod 100 %) v skladu z naravo projekta (prim. skupini 3 ali 4 Priloge II k Uredbi ESR).



Pričakovati je, da bodo v prvih letih izvajanja četrte osi skupine večinoma zaposlene z ustanavljanjem medsebojnih partnerstev in izvajanjem začetnih lokalnih akcij. V celoti razviti tematski projekti sodelovanja bodo verjetno potrebovali nekaj časa, preden bodo zaživeli.

Vendar se dejavnosti, kot so na primer organizirani študijski obiski ali izmenjave osebja, tesno medinstitucionalno sodelovanje in druge oblike enakovredne podpore, lahko štejejo kot „projekti sodelovanja”, pod pogojem, da prispevajo h krepitvi zmogljivosti FLAG skupin in so v skladu z lokalno strategijo. Od skupin ni pričakovati, da stroške omenjenih dejavnosti krijejo pod okriljem lastnih tekočih stroškov, ki so omejeni na 10 % dodeljenih finančnih sredstev posamezne skupine.  

V skladu s členom 44, 1. odstavek, točka h, Uredbe o ESR je lahko podpora za trajnostni razvoj ribiških območij za spodbujanje medregionalnega in nadnacionalnega sodelovanja med skupinami na ribiških območjih, dodeljena večinoma prek mreženja in širjenja najboljše prakse.1 To pomeni, da bi bilo treba spodbujati prenos znanja od izkušenih k manj izkušenim skupinam, in sicer s kritjem ustreznih stroškov (vključno s stroški akcij medinstitucionalnega sodelovanja, ki jih izvedejo lokalne skupine) pod okriljem četrte osi. Organi upravljanja se lahko tudi odločijo, da FLAG skupinam zagotovijo posojila, financirana prek pete osi.     
________________________________________
1 V tem smislu bi bilo treba prebrati Vademecum (točko 7.5.1), ki navaja, da bi moralo biti v sodelovanje vključeno tudi izvajanje „skupnega projekta” (namesto le „izmenjave izkušenj”) – to pomeni, da bi morali s krepitvijo zmogljivosti, mreženjem in širjenjem najboljše prakse tvoriti skupen projekt (z jasno zastavljenimi cilji, dejavnostmi in časovnimi okviri), ki bi vključeval dve ali več FLAG skupin.